Izvir Poltarice in Krke - Osrednjeslovenska regija

objavljeno: 5. avg. 2010 10:46 avtor: Katarina Zlatolas   [ posodobljeno 22. avg. 2010 05:21 ]
Izvir Poltarice in Krke - dom povodnega moža iz Krke

Zanimivosti v bližini:

Grad Žužemberk
Jurčičeva domačija
Samostan Stična



Popestritev izleta:

zabava ob reki Krki



Igra:

Kolaž



Ste vedeli:

Krka je ena naših najzanimivejših kraških rek; s 94 km površinskega toka pa tudi najdaljša povsem slovenska reka.



Za želodčke:
Domačija Novak



Preverite vremensko napoved:




Kako do tja ...




Reka Krka izvira pod Krško jamo na nadmorski višini 312 m, zaključi pa se v sotočju z reko Savo na nadmorski višini 141 m. Krška jama je vodoravna jama, dolga dobrih 200m in široka do 30m, dvorano zaključuje 30m dolgo sifonsko jezero. Strop oblikujejo uravnani kamniti skladi. 

Ogled jame je mogoč le s turističnem vodičem, ki vas sprejme pred vhodom v jamo. Za dodatne informacije in dogovor ogleda jame lahko pokličete na tel.št. TD KRKA:
 +386
(0) 41 957 573 ali +386 (0) 41 276 252.

VSTOPNINA OGLEDA:
  • odrasli  2,5 EUR
  • otroci 1,6 EUR
Izlet začnemo  v vasi Krka (parkirišče pri cerkvi) ali pa pri slikovitem izviru Poltarice, nad katero se lahko povzpnemo 100 m do vhoda v jamo Poltarica. Od izvira Poltarice pa nas markirana pot vodi do Krške jame in izvira reke Krke. Za sprehod in ogled izvirov, ki je primeren tudi za vozičke potrebujemo 1 uro časa. Ogled jame pa 30 min.


Slika: Izvir Poltarice


Slika: Izvir Poltarice


Slika: okolica izvira




Povodni mož v Krki

slovenske bajke in pripovedke

Šla je neko jutro deklica iz Balte vasi prat na Krko. Povodni mož se ji približa iz globočin in jo hoče ugrabiti; ali zapazivši na roki zaročni prstan, spomin krščanske ljubezni in zvestobe, je moral odskočiti nazaj v globočino, ker do deklice ni imel oblasti. Metki se je jel v vodi prstan zmikati. V strahu, da ji ne pade v Krko in se izgubi, ga sname s prsta in dene na grivo. Povodni mož se zopet pokaže in ko vidi, da ni zapreke, plane iz vode in ugrabi deklico. Bridko sta jokala za njo oča in mati, še bridkeje pa ubogi Ribičev Janez, s katerim je bila v zarokih. Noč in dan je premišljeval, kako bi mogej rešiti svojo preljubo Metko. Povpraševal je modrih mož in puščavnikov, ali zastonj je iskal pri njih dobrega sveta in pomoči. K ribičevim pride mlad, reven popotnik in prosi večerje ter postelje. Ko povečerjajo, sta šla z Janezom spat. Janez se spravi in gre v posteljo, tujec pa sede na tla in začne nekaj mencati in godrnjati. Janez ga vpraša, zakaj se ne uleže. Popotnik; »Ne utegnem.« - Janez: »Kaj pa delaš?« Popotnik: »Krvavo mleko za gospo, ki daje psom kavo, revežem pa še skorje kruha ne. Zdaj bo morala prebiti tudi brez kave.« Janez drugič vpraša tujca, kaj dela. Popotnik: »Trganje v desni roki za hudobno mačeho, ki brez vzroka tepe svojo pastorko.«  -– Ko je tuje še vedno nekaj mencal in godrnjal, ga Janez tretjič vpraša, kaj dela. Popotnik: »Točno za devet vasi, v katerih ni ne enega moža, ki bi bil tega imena vreden.« Janez: »Kdo pa si ti?« Popotnik: »Črnošolec.« Janez se obveseli in pravi: »Sam Bog te je prinesel pod našo streho. Ti mi boš mogel razodeti, kje se nahaja zdaj moja nevesta in kako bi mogel priti do nje. Črnošolec odgovori: »Če bi to vedel, ti ne bi nič koristilo, ker bi ti ne smel povedati. Vežejo me tako hude prisege, da še tri dni ne bi ostal živ, ko bi se jim izneveril. Ali nobena prisega mi ne brani, da ti dam dober svet. Vse skrivnosti so zapisane v črnih bukvah. Te bukve pa imajo razen črnošolcev tudi mrliči. Pojdi opolnoči na pokopališče in se tako vstopi, da ti bo stala ena noga na posvečeni, druga pa na neposvečeni zemlji; kmalu se bo oglasil mrtvec in začel prebirati iz črnih bukev prerokovanja za bodoče leto in sploh vse skrivnosti, ki so imenitne za duhovnijo. Če ne boš ničesar zvedel, kar bi bilo za rabo, na prvem pokopačišču, pojdi na drugo, tretje, dokler se ti želja ne izpolni. Poglavitna reč pa je, da boš stal natanko tako, kakor sem ti rekel. Če bi ti bili obe nogi na neposvečenih tleh, ne bi ničesar slišal in zvedel, če pa bi stal z obema na posvečenih, prišel bi mrličem pod oblast, da bi te smeli raztrgati ali pa storiti kako drugo škodo.« Dvakrat je hodil Janez opolnoči na pokopališče, ne da bi zvedel, kar je hotel. Tretjo noč se napoti na topliško groblje. Vstopi se, kakor mu je bilo rečeno; nekaj se v grobu zgane in začuje se glas: »Tamo, kjer teče Sušica v Krko, naredil si je v koreninah gnezdo povodni kos. Kdor bo to gnezdo našel in s seboj nosil, ne bo ga mogel nihče videti, pa bo šel, kamor bo sam hotel, in če ga ne bo strah velike krnice, tudi k Povodnemu možu, ki je ugrabil lani osorej baltoviško Metko in pred njo brez števila drugih deklet. – za Gradiščem leži seženj pod zemljo, med kozolcem, porom in glogovim grmom, velik zaklad. Grad tistega, ki ga ogrebe, bo ostal bogat, nepremagan do devetega rodu. – V razpoklini pisane skale pod Rumanjo vasjo vzrastla je iz trdega kamena prežlahtana zel tolažnik. Kdor jo poduha, znebi se vsake žalosti in skrbi in pozabi vsako nesrečo in gorje.« Janez je vedeževanje na vso moč poželjivo poslušal in si vsako besedo zapomnil. Komaj se je pričelo svitati, je tekel iskat čudodeljnega gnezda po Krki do velike krnice, ki požira vodo in vse, kar pride v vrtinec. Krnica Janeza pogoltne in ga nese globoka doli, tja do steklene hoiše Povodnega moža. Janez stopi v hišo. Kamor je pogledal, povsod se je lesketalo biserje, zlato, srebro in stotero drugih dragocenih rud in samocvetnih kamenov. Prehodil je brez števila nepopisano krasnih izb, v katerih je vse mrgolelo bab in otrok. Gospodarja ni bilo doma... V zadnji sobi najde Janez svojo preljubo Metko. Zibala je, bridko vzdihovala in jokala. Janez dene kosovo gnezdo na mizo in se ji prikaže. Metka zavrisne od veselja in mu potoži, kako slabo se ji je godilo pri Povodnem možu. Tam doli nikdar ni videla lepega sonca. Sprehajala se je med steklenim drevjem in spala v stekleni postelji pod stekleno odejo. V hiši ni nobene kuhinje, nobene peči, ogenj se v njej nikoli ne zaneti. Jedla je surove ribe in sirobe, neslane in nezabeljne povodne zeli. Ljudi se vidi vse polno, ali to društvo človeka ne veseli, ker je pomenkovanje prepovedano. Blagi Janez se je razjokal o hudi bedi, ki jo je prebila njegva ljubica, pa je zopet prijel kosovo gnezdo in ji velel, da naj ga prime tudi ona. Nevidna sta prekoračila izbo za izbo in srečno dospela iz steklene hiše. Janez je prišel vanjo skozi sprednja vrata, skozi zadnja sta jo zdaj zapustila. Pred pragom je tekla podzemeljska Temenica. Janez in Metka brez strahu skočita vanjo in brza struja ju v nekoliko trenutkih prinese v Krko, po kateri priplavata do zaželenega brega. Še tisti teden sta se poročila in zakon je vzel Povodnemu možu vso moč in pravico do blažene Metke. Ali hudobnež si izmisli strašno maščevanje. Ko je prišla na Krko po vodo, privihra na površje, raztrga njenega otroka in ji vrže krvave kosce pod noge. Ubožica se je zgrudila in jela od neskončne groze in žalosti umirati. Janez pa se domisli prežlahtne zeli tolažnika. Prinese ji ga in da poduhati; pri tej priči pozabi strašno prigodbo in kakor bi trenil jo zapusti groza in žalost. zdaj se je spomnil Janez tudi zaklada nad Gradiščem. Ogrebe fa ini si sezida na brdu med Gradiščem, Krko in Rumanjo vasjo prekrasen grad. Nikdar ni pozabil v svojem blagostanju, da je domačega rodu in kmetiškega stanu. Tam so vladali Ribičevi, njegovi potomci, do devetega rodu.
Comments