Sečoveljske soline - Obalnokraška regija

objavljeno: 16. jun. 2010 09:04 avtor: Katarina Zlatolas   [ posodobljeno 10. avg. 2015 02:14 ]
Sečoveljske soline - kjer žanjejo sol


Zanimivosti v bližini:

dolina reke Dragonje
Tonina hiša
mesto Piran
Debeli rtič



Popestritev izleta:
kopanje v morju



Igra:
Žoganje z brisačo



Ste vedeli:
V jeziku solinarske stroke soli ne "pridobivajo", temveč jo "žanjejo". V Sečoveljskih solinah sol tudi "sejejo".
Pri pridobivanju soli se na plasti grobe soli nabere skorja drobnih kristalov, to sol solinarji imenujejo "solni cvet".







Sečoveljske soline so največje delujoče slovenske soline, ki se raztezajo na približno 650 ha površine ob ustju reke Dragonje pri Sečovljah.

Na Fontaniggah so veliki bazeni, ki se postopoma zaraščajo z značilno slanoljubno vegetacijo. Prepredeni so s sistemom starodavnih nasipov, od katerih so večinoma ohranjeni le še večji. Ob širših kanalih so raztresene nekdanje solinske hiše, ki s svojo značilno podobo sooblikujejo edinstvenost solinske krajine. Na Fontaniggah je bila pridelava soli v 60. letih prejšnjega stoletja opuščena, v okviru dejavnosti Muzeja solinarstva pa se še prideluje sol na način, ki izvira iz 14. stoletja. Vsako solno polje je tu predstavljalo samostojno solino, z lastnimi bazeni za zgoščevanje morske vode in kristalizacijo.Na Leri (še danes "aktivnem" območju) pa so solna polja, namenjena kristalizaciji soli, ločena od polj za zgoščevanje morske vode (bazeni za izhlapevanje).


Lahen vetrc in vonj po soli še zmeraj očarata sprehajalce v vseh letnih časih - sprehod je primeren tudi za vozičke.  V Muzeju solinarstva pridobimo dragocene informacije o zgodovini in pridobivanju soli.



                                                    Slika: Sečoveljske soline



                                Slika: Sečoveljske soline



                                            Slika: Solinski rakec
Zakaj je morska voda slana

V starih časih je živel priden deček , k i je imel
samo slepo babico in mirno vest. Ko je dovršil šolo,
je z drugimi dečk i vred stopil v službo na nek i ladji.
Njegovi tovariši so imeli obilo denarja, on pa nič. To ga je žalostilo. Nekoč je potožil svoji babici, da ga drugi zaradi revščine zasmehujejo. Babica mu je podarila mlinček na veter.
 »Če boš rekel mlinčku:
 Mlinček, mlinček melji, melji,
 svetle denarčke mi namelji!'
tedaj bodo padali iz mlinčka tolarji; če pa porečeš:        'Mlinček, mlinček , ustavi se, zdaj denarja dosti je!'
bo mlinček takoj nehal delovati. Tudi vse druge reči
lahko zahtevaš. Samo ne govori o tem prav niko­mur, ker bi ti to bilo v nesrečo!«
Deček se je zahvalil in poslovil. Podal se je na ladjo. Ko so se drugi mornarji spet bahali z denar­jem, se je postavil v kot in rekel:
 »Mlinček, mlinček , melji, melji, svetle denarčke mi namelji!«  Mlinček mu je namlel cel kup svetlih tolarjev,
ki so padali v njegovo kapo. Ko je bila kapa polna, je rekel:
  »Mlinček, mlinček , ustavi se,
 zdaj denarja dosta je!« Mlinček se je takoj ustavil. Zdaj je bil deček med vsemi mornarji najbogatejši. A ni se bahal. Če je bil kdo v stiski, mu je rad pomagal. Ko pa je
zmanjkalo na ladji hrane, kar se je često zgodilo, ker je bil kapetan, poveljnik ladje, silno skop, je samo rekel:             »Mlinček, mlinček , melji, melji, dobra jedila nam namelji!«
Mlinček je na te besede namlel toliko jedi: kruha, mesa, klobas in drugega, da je bilo dovolj za vse. Deček je jedi lepo razdelil. Tovariši so ga izpraševali, odkod dobiva jedila, a on jim je vedno
odgovoril, da tega ne sme povedati.  Kapetan je naposled izvedel za stvar. Nekega večera je poklical dečka v svojo kabino in mu rekel:  »Stopi k svojemu mlin čku in mu naroči, naj mi
namelje pečene piščance.«
Deček je ubogal. Kmalu je prinesel kapetanu poln krožnik sveže pečenih piščancev. S tem pa hu­dobni kapetan ni bil zadovoljen. Dečka je grozil tako
dolgo, dokler mu ni prinesel mlinčka in ga poučil, kako mora z njim postopati. Kapetan se je zaprl v kabino in si je dal namleti toliko denarja in jedil, da je lahko napolnil veliko vrečo.
Medtem je zunaj zadivjala strašna burja. Va­lovi so pljuskali preko ladje. Mornarji so hitro spu­stili rešilne čolne v vodo in so odpluli proč od ladje. Deček je nenadoma zaklical:  »Kapetan je še na ladji!« Klicali so ga, a on ni odgovoril. Sedel je v ka­bini. Poleg sebe je imel kup denarja, pred seboj na
mizi pa polno dobrih jedil. Naenkrat je opazil, da nima soli. Rekel je:  »Mlinček, mlin ček, melji, melji,  belo sol mi brž namelji!« Mlinček je začel mleti belo sol. Ko je bila solnica polna, je ukazal kapetan :  »Dosti je, dosti!«
 Mlinček pa je mlel naprej. Kapetan je bil pozabil, kaj je treba reči, da se mlinček ustavi. Kričal je in kričal, toda soli je bilo čimdalje več. Vzel je kla­divo in razbil mlinček na drobne kose. A zastonj. Iz
vsakega kosa je nastal cel mlinček in vsi so mleli belo sol. Ladja se je napolnila s soljo, pretežka je postala in se je potopila z mlinčki in kapetanom vred.
Deček se je vrn il k babici
in ji vse povedal. Ona je odvrnila:
»Aha, zato je zdaj morska voda slana. Na mor­skem dnu stoje vsi tisti mlinčki in meljejo noč in dan belo sol.«

Vir: Slovenski gospodar, 1939



Comments