Idrija - Antonijev rov

objavljeno: 23. jan. 2015 11:06 avtor: Katarina Zlatolas   [ posodobljeno 31. jan. 2015 09:31 ]
v deželi Perkmandlca

Zanimivosti v bližni:

Rake - vodni kanal
Idrijska kamšt
grad Gewerkenegg



Ste vedeli:

Živjo srebro je edina tekoča kovina na zemlji.



Popestritev izleta:
skupaj preberite knjigo o jamskem škratu Perkmandlcu.




Za želodčke:

Kendov dvorec







Mesto pod UNESCOVO zaščito Idrija skriva prav izjemen zaklad - rudnik živega srebra. 700km podzemnih rovov pa hrani prav posebno skrivnost - jamskega škrata Pekrmandlca. (priporočam nakup unikatne pravljice v trgovinici muzeja Antonijevega rova).
Rudnik Idrija
je nekdanji rudnik živega srebra v Idriji. Rudnik je bil drugi največji proizvajalec te rude na svetu (prvi je španski Rudnik Almadén). Danes je en del urejen v muzej, ki velja za največjo znamenitost Idrije.

Antonijev rov je najstarejši ohranjeni vstop v Rudnik živega srebra v Idriji in eden najstarejših v Evropi. Poimenovan je bil po Sv. Antonu Padovanskemu, ki je veljal za jamskega patrona in zaščitnika pred nesrečami. Od leta 1994 je urejen za turistične oglede.

Rudarji so začeli rov kopati leta 1500, 300 m dolg vstopni rov pa so rudarji uporabljali skorajda 500 let za vstop in izstop iz jame. Prvotno je bil podprt z lesom, leta 1766 pa so ga obzidali z debelimi apnenčevimi bloki. Na Ahacijev dan (22. junij) leta 1994 je jašek postal odprt za turistične oglede. Obiskovalci pred ogledom obiščejo rekonstruirano prizivnico iz 19. stoletja.

V jami je predstavljeno ročno kopanje, nakladanje in prevažanje rude.

Predstavljen je tudi jamski škrat Perkmandlc, ki se je po legendi prikazoval rudarjem, jim pomagal ali pa ponagajal.


Rov je bil leta 1994 urejen za turistične oglede.

vir. Wikipedia

za podrobnosti (cenik, urnik ogledov) obiščite spčento stran: http://www.antonijevrov.si/



V idrijskem rudniku še vedno prebiva jamski škrat Perkmandlc, ki je rudarjem vedno rad ponagajal. Posebno tistim, ki so ob težkem jamskem delu glasno preklinjali. Upihnil jim je svetilko, skril orodje ali zvezal čevlje. Pridne pa je pogosto nagradil. S trkanjem jim je pokazal, kje je mogoče najti bogato rudo. Z glasnejšimi udarci kladiva pa jih je opozarjal na bližajočo se nesrečo. Rudarji so slutili, da jim nekdo pomaga. V zahvalo so mu puščali grižljaje svoje skromne malice, včasih pa so mu žene sešile toplo suknjico za zimske dni.

V Antonijevem rovu, najstarejšem delu rudnika, pa Perkmandlc še vedno čuva svoj zaklad in vabi otroke na obisk.

vir: http://www.antonijevrov.si/


Comments