Družinski izleti‎ > ‎

Izleti v naravo

Tudi izleti v naravo so lahko fascinantni za otroke. Na tej spletni strani boste našli lažje izlete primerne tudi za mlajše otroke in podrobne opise z dodatnimi namigi,
ki otrokom še dodatno popestrijo dan. Vsi izleti na tej spletni strani so primerni za otroke starejše od 2 let, v kolikor pa imate nahrbtnik pa so skoraj vsi primerni celo za mlajše otroke. Vsak izlet pa morate nujno popestriti s pripovedkami o velikanih, zmajih, vilah ipd., ki živijo v teh krajih. Otrokom boste pričarali čaroben izlet in bodo komaj čakali na naslednji vikend - ko bo čas za nov izlet!

Uporabne povezave:

Seznam vse izletov

Naročite se na objave.

Gradiško jezero pri Lukovici - Osrednjeslovenska regija

objavljeno: 29. jan. 2012 09.55 avtor: Katarina Zlatolas [ posodobljeno 29. jan. 2012 10.30 ]

Gradiško jezero - živi v njem še kakšen zmaj?

Zanimivosti v bližni:

Čebelarski center Slovenije

Grad Brdo pri Lukovici

Grad Tuštanj

Popestritev izleta:
obisk Arboretuma

Zanimivo:
Jezero so zgradili kot mokri zadrževalnik na potoku Drtijščica, ki varuje avtocesto Ljubljana - Maribor pred hudournimi vodami.

Za želodčke in igro:
okolica Ljubljane

Preveri vreme!

Kako do tja?

46°9′32″N 14°42′34″E

Gradiško jezero je umetno zajezeno jezero v bližini kraja Gradišče v občini Lukovica.

Okoli jezera je speljana urejena makadamska pot v dolžini 4200 m, ki pa je v prometnem smislu namenjena le za dovoz lastnikom okoliških gozdov. Promet z motornimi vozili je za ostale udeležence je prepovedan in zaprt z zapornicami. Tako je pot idealno sprehajališče.

Dostop do jezera je mogoč iz smeri Lukovice; odcep Lukovica, smer Gradišče pri Lukovici, sledimo tablam za Gradiško jezero.

Poleg sprehajalcev na svoj račun lahko pridejo tudi ribiči, ljubitelji čolnarjenja pa zaenkrat niso zaželeni. Na jugozahodnem koncu jezera je drstišče rib. Njegove vodne površine pa so si že prisvojili tudi labodi in race. Pot okoli jezera je zelo primerna za prijeten sprehod v vseh letnih časih (tudi z vozički).

Gradiško jezero

Vir: Facebook, Gradiško jezero

Obstajata dve legendi, ki pripovedujeta, da je na tem območju pod današnjim naseljem Gradišče, nekoč že stalo jezero. Obe legendi omenjata gradiški grad in grad Rožek.
Prva pravi, da je v jezeru živel zmaj. Žrtvovati bi mu morali graščakovo hčer, vendar je zmaja prej ubil neki berač, ki je bil za to bogato nagrajen.

Druga legenda pa pravi, da sta se graščaka po jezeru vozila drug k drugemu na obiske in skupaj lovila ribe. Kasneje so morali tlačani na zahtevo graščaka iz gradu Rožek prekopati jez pri Kurniku proti Trnjavi. Voda je odtekla v Radomljo na kraju kjer je bilo prej jezero pa so nastali pašniki.

Vir: Wikipedija

Dolina Radovne - TNP

objavljeno: 23. nov. 2011 13.42 avtor: Katarina Zlatolas [ posodobljeno 23. nov. 2011 15.17 ]

Zgornja Radovna

Zanimivosti v bližni:

Blejski Vintgar

jezero Kreda

jezero Jasna

Triglavska muzejska zbirka v Mojstrani

Zelenci

Popestritev izleta:
poletno kopanje v jezeru (Kreda)

sankanje, drsanje ali smučanje v Mojstrani pozimi

Ste vedeli:
Talni izvir Radovne je Jutrova skala.

Za želodčke:
Gorenjska

46°25′52.3″N, 13°55′44.77″E

Dolina Radovne v celoti leži na območju Triglavskega narodnega parka (TNP). Ime ji daje očarljiva ledeniška alpska reka Radovna, približno 20 km dolga lepotica, ki izvira v Zgornji Radovni, do svojega izliva v Savo Dolinko pa opravi 250 m spust.

Reka Radovna (tudi Radolna, Radovina, Rothwein, Radovna-Sava in med domačini Rdečevinska reka) je alpska reka, ki teče po dolinah Zgornje in Spodnje Radovne v Triglavskem narodnem parku. Istoimenska dolina, po kateri teče Radovna, je osojna zaradi lege med planotama Pokljuko in Mežaklo, kar pripomore k še izrazitejšemu alpskemu podnebju.Reka na koncu teče skozi znamenito ozko alpsko sotesko Blejski vintgar. Na koncu soteske se Radovna spušča v slap Šum.

Dolina Radovne se prične v vasi Krnica. Skozi dolino se vije kolesarska pot, ki vam ponuja nekaj znamenitosti. Dolina je zelo primerna za poletno kolesarjenje (na povezavi si oglejte predstavitev različnih poti), kot tudi za sprehajanje z vozičkom. Dolina ni zelo obiskana in turistična, zato predhodno poskrbite za malico.

Kolesarska pot Radovna poteka po dolini Radovne, od Krnice pri Zgornjih Gorjah do muzejsko urejene Pocarjeve domačije v Zgornji Radovni. Dolga je okoli 16 kilometrov, za celotno pot s postanki pri informacijskih točkah potrebujemo 2,5 do 3,5 ure. Večinoma poteka po makadamski cesti skozi dolino, edinemu večjemu vzponu pred koncem poti se lahko ognemo po lažji različici. Na poti je več kot 10 različnih informacijskih tabel, ki se nanašajo na dolino in njene posebnosti. Od ene do druge znamenitosti nas vodijo informacijski stebrički z jasnimi oznakami. Smer vrnitve si obiskovalec - kolesar lahko izbere sam.

Pešpot - naredimo pa lahko lep krožni sprehod, primeren tudi za manjše otroke (dobra ura hoje) začnemo pri Pocarjevi domačiji (Zg. Radovna 25), pot nadaljujemo mimo grbinastih travnikov, za travniki zavijemo na levo (po makadamski cesti Zg. Radovna 28-43) mimo pašnikov, kjer se poleti pogosto pasejo prijazni konji in nato mimo lepih odprtih travnikov s prečudovitim razgledom na gore, v gozdu pa na razpotju zavijemo levo, nato pa po neprometni glavni cesti nazaj do Pocarjeve domačije.

Zgornja Radovna

Dostop v dolino: z avtomobilom po cesti iz Mojstrane - sledite oznakam Zgornja Radovna – 5 km ali z Bleda skozi Zgornje Gorje in po dolini Radovne – 20 km. Dostopna tudi pozimi.
Opomba: V teh dolinah lahko tudi navigacija (Garmin) odpove :-(

Znamenitosti vredne vašega postanka:

Grbinasti travniki se nahajajo po vsej dolini, vendar so ravno nasproti Kovinarske koče najbolj izraziti in dobro vidni. So velika geomorfološka posebnost, ki jo v Julijskih Alpah najdemo le v dolini Vrat, Krme in Kota. Nastali so kot posledica delovanja ledenika, vendar danes izginjajo zaradi mehanizirane košnje trave. Tako ostajajo le še tam, kjer že dolga leta košnja poteka zgolj ročno.

Pocarjeva domačija je etnografski muzej na prostem in je ena najstarejših domačij v TNP.

Psnakova žaga in mlin se nahajata približno 300 metrov od talnega izvira reke Radovne, ki se nahaja pod Jutrovo skalo. Zanesljivih podatkov o tem, kdaj sta bila zgrajena, ni. Žaga in mlin sta delovala le občasno, spomladi, ko se je sneg talil in v času deževja. Obratovala sta do sedemdesetih let.

Poleg lepe pokrajine Triglavskega narodnega parka si ob poti lahko ogledate Napoleonov kamen, pri katerem se je njegova vojska v času Ilirskih provinc obrnila, ker je mislila, da je konec poti.

Kreda je majhno umetno jezero v Dolini reke Radovne. Jezero je dobilo svoje ime po kredi, ki so jo tam kopali do leta 1985. Med kopanjem se je ustvarila vdolbina, ki se je počasi napolnila z vodo in nastalo je jezero. Izkopavanje se je končalo zaradi nedobičkonosnosti in naravovarstvenih skrbi (jezero je v Triglavskem narodnem parku), jezero pa je ostalo. Jezero ima zaradi krede značilno belo-zeleno barve. Trenutno je območje jezera v zasebni lasti, mnogi obiskovalci doline se v poletnih mesecih v njem kopajo.

Ogledate si lahko tudi Gogalovo lipo, ki naj bi bila stara od 380-450 let.

Jezero Kreda

Napoleonov kamen
O ta "debevmu kamno"

O ta "debevmu kamno" govori pripoved. Kamen naj bi se prikotalil s pobočja Mežakle, sprožila pa ga je velika kača, ki je izginila v Radovni, kamen pa je ostal. Pripoved si lahko preberemo pred kamnom, kjer je v celoti zapisana.

Boč - Savinjska regija

objavljeno: 15. avg. 2011 13.04 avtor: Katarina Zlatolas [ posodobljeno 15. avg. 2011 14.45 ]

Boč - dom zmajev, vil in razbojnikov

Zanimivosti v bližini:
Rogaška Slatina
Kraljevi vrelec v Sp. Kostrivnici
Paviljon kaktej v Rogaški Slatini
Muzej na prostem - Rogatec
Macelj
Olimje

Popestritev izleta:
kopanje (Rogaška slatina, Olimje)

Ste vedeli:
Leta 1962 so na Boču postavili 22 metrov visok jekleni razgledni stolp, tako da skupno z njim Boč meri 1000 m.

Za želodčke:
Štajerska

46,28766°N / 15,6019°E

Boč (978 mnm) znan tudi kot Štajerski Triglav je gora v Krajinskem parku Boč. Krajinski park Boč leži v Bočkem pogorju, ki je geološko in geografsko najvzhodnejši del Karavank. Krajinski park zaznamujejo strnjeni in dobro ohranjeni gozdovi in jase v gozdovih, ki jih je v preteklosti ustvaril človek. Del parka je tudi del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000.
Značilno krajinsko podobo dajejo Boču travniki, predvsem na južnem pobočju. Najbolj znana je Bočka ravan, na kateri še lahko najdemo rastišče izredno redke cvetice – Velikonočnice oz. Velikega kosmatinca, ki predstavlja tudi simbol gore. Več vzrokov je povzročilo, da je ta rastlina ena izmed najbolj ogroženih rastlinskih vrst v Sloveniji. Eden izmed vzrokov je, da se njen življenjski prostor na Boču krči, saj travnike gnojijo, kar pa Velikonočnici ne ustreza. Drugi vzrok je navdušenje ljudi nad redko cvetico, tako da so jo skoraj uničili. Ker zelo hitro uvene, so jo poskušali presajati na domače vrtove, a brez uspeha. Sedaj se trudijo vzpostaviti prejšnje naravno stanje – na bližnji vzpetini so postavili celo kamnito skulpturo kiparja samouka Franca Toniasa iz Razvanj, v znak občudovanja in varovanja velikonočnice.

Vzpon do planinskega doma na Boču olajša asfaltirana cesta - izhodišče Zg. Poljčane ali Zg. Kostrivnica. Parkiramo na označenem parkirišču ob planinskem domu (pri cerkvici sv. Miklavža). Od tod se lahko sprehodimo po makadamski krožni kolovozni poti ob travnikih (Bočka ravan) - izlet tehnično primeren tudi za male otroke in vozičke. Seveda pa lahko gremo mimo planinskega doma na vrh do razglednega stolpa po Gozdni učni poti III, kjer pa je pot mestoma lahko zelo strma in zato primerna za dobro obutev in več previdnosti. Pri prvem razcepu v gozdu nadaljujte pot v desno po položni poti, levo pa vas kažipot usmerja na strmo pot. Svetujem vam, da ne glede na vaše mnenje o svoji kondiciji ostanete na položni poti in se po njej tudi vrnete. Vzpon traja probližno 1 uro. Strma pot teče najprej precej položno v levo, nato pa se hitro vzpne po spolzkem pobočju do skalnega roba pod vrhom Boča.
Shematski zemljevid http://www.boc.si/shematski.html

Če pa uberemo strmo pot, gremo mimo jame Balunjače ali Špelcine votline, v kateri naj bi po starem ljudskem izročilu živele vile in se skrival zaklad.

Ena izmed najbolj znanih pripovedk je povezana z naravnimi danostmi, in sicer s tem, da Boč nima površinskih odtokov vode (krašđ. Tako se je med ljudmi spredla pravljica o podzemnem jezeru, ki naj bi bilo v notranjosti gore, hrup ob močnejšem deževju pa so ljudje pripisali zmaju, ki živi v jezeru.
Cela gora Boč je votla, v njej pa se skriva veliko jezero, v katerem je včasih živel zmaj. Imel je plavuti, da je lahko plaval, in peruti, da je lahko letel. Kadar se je pripravljalo k hudemu vremenu, je zmaj nervozno švigal sem in tja, da se je slišalo šumenje jezera iz sredine Boča. Nekoč je prišel zmaj pri neki votlini na poljčanski strani Boča ven in je letel proti Polskavi. Takrat je nastal tak vihar, da je za njim kar drevje ruvalo, poljčansko dolino pa je zasul s kamenjem. Ko je priletel do Polskave, je strela treščila vanj in ga ubila. Od takrat ni več zmaja v Boču. A đe danes je poljčanska stran Boča gola, dolina pod njim pa posuta z gramozom.
(Vir: Pravljične poti Slovenije)

Špelcina votlina skriva zaklad - zgodba o dvanajstih roparjih, ki jih je vodila zloglasna razbojnica Orjaška Špelca. Ko so nekoč ugrabili sina tukajšnjega grofa in zanj zahtevali visoko odkupnino, so skupino ujeli, poglavarko Orjaško Špelco pa obglavili. V Balunjači, jami, v kateri so se roparji po legendi skrivali, naj bi bil še vedno skrit zaklad, do katerega pa je seveda težko priti.

V jami Balunjači (Špelcina jama) so živele bele žene ali vile, ki so novorojencem napovedovale usodo in jih svarile pred nesrečo. Ljubile so mir in tišino. Ker pa so pastirji začeli pokati z biči, kričati in se grdo obnašati, so odšle.

Med Donačko goro in Bočem leži zmaj, ki je tako velik, da imaglavo pod prvo, rep pa pod drugo goro. Še vedno naj bi bil žil, saj vsakokrat, ko premakne trup, pride do potresa, Kadar pa pomiga z repom, pa bruhnejo na plan izviri okoli Boča. (ljudska)

Debeli rtič - Obalnokraška regija

objavljeno: 9. apr. 2011 09.33 avtor: Katarina Zlatolas [ posodobljeno 9. apr. 2011 12.46 ]

Debeli rtič - vinogradi, oljke in morje

Zanimivosti v bližni:

Pokopališče školjk

Isola della Cona - Italija

Sečoveljske soline

Muzej podvodnih dejavnosti (Piran)

Pomorski muzej (Piran)

Koper

Izola

Popestritev izleta:

zaplavajte v morju, če seveda ni dovolj toplo pa v bazenu (hotel Arija)

Ste vedeli:

Pred več kot petnajstimi leti je Luka Koper med poglabljanjem morja ob drugem pomolu prečrpala mulj z morskega dna v predel pred opuščeno ankaransko bolnišnico. Dež je z usedlega mulja kmalu spral blato in zasvetila so se apnenčasta ogrodja davno preminulih mehkužcev - ti. pokopališče školjk in polžev.

Igra na izletu:

vzemite krede s seboj na izlet in poslikajte kakšen kamen na plaži (najde se veliko ploskih kamnov)

Za želodčke:

villa Andor

Primorska

Debeli rtič je rt na skrajnem severnem koncu slovenske obale ob italijanski meji. Na njem ni nastalo nobeno večje naselje, ampak le posamezne hiše, mladinsko zdravilišče Debeli rtič in nekaj počitniških hišic in zato tudi ni bil podvržen večjemu onesnaževanju. Tako se je ob njegovi obali in tudi na njem ohranila neokrnjena narava in izjemna pestrost, kot le še na redkih območjih kratke slovenske obale. Zaradi tega sta danes obala in park na Debelem rtiču tudi zavarovana. Na njem velja tudi poseben režim, saj je prepovedan vsak poseg, ki bi poškodoval ali uničil naravno dediščino. Veliko vlogo pri ohranjanju narave in vzdrževanju zaščitenega parka in naravnega spomenika ima tudi Mladinsko zdr avilišče Debeli rtič.

Oljke nad debelim rtičem

Sprehod lahko naredimo okoli vinogradov nad Debelim rtičem - lahek vzpon vodi do vrha griča, kjer se pri nasadu oljk in klopcah naužijemo prečudovitega razgleda na vinograde in morje. Na klopci med vinogradi je prijeten prostor za slov. ljudsko pravljico o živalih, ki so delale v vinogradu (Od kdaj ima zajček kratek rep).
Nato pa na osvežitev do obale - parka Debelega rtiča. Celoten sprehod večinoma ni primeren za vozičke (zgolj v parku Debelega rtiča). Znotraj parka najdemo tudi nekaj igral in plezalno steno ter v času sezone zabavni veveričji kotiček za otroke.

Vinogradi nad Debelim rtičem

Kot zanimiv izlet v bližini pa je tudi sipina z 234 vrstami mehkužcev. V Sloveniji imamo edinstveno pokopališče školjk in polžev, ki je posebna zanimivost območja med Ankaranom in Luko Koper. Tega izjemno zanimivega koščka kopnega ni enostavno najti, ker je lokacija dokaj skrita. Z avtoceste zavijte proti Ankaranu in se vozite do levega odcepa za zaliv sv. Katarina, ki se nahaja nekaj sto metrov za vojašnico, nasproti avtopralnice.

Od kdaj ima zajček kratek rep

Volk je na delo v vinograd povabil lisico in zajčka. Za oba pomagača jepripravil sladko kosilo, zvrhan lonec meda.

Ko so vsi trije pridno delali, je lisico zamikalo, da bi še pred kosilom pokusila med. Zlagala se je, da iz bližnjega gozda sliši, kako jo kličejo na botrinjo*. Lisica je šla pod grm, kamor je volk skril poln lonec meda. Ko se je nalizala medu, se je vrnila in jima povedala, da so krstili »Pričetek«, ter da so jedli dobro in sladko. Kopali so naprej, ko je lisica spet odšla na botrinjo. Ko se je vrnila je na vprašanje, kako so krstili odgovorila: »Osredek!«

Ko pa je lisica že tretjič odšla z dela in polizala ves med, sta zajček in volk utrujena od težkega dela, zaspala. Vrnila se je k njima in zajčku, z medom, ki ji je ostal, namazala gobček. Nato ju je zbudila in na vprašanje kako so krstili odgovorila: »Dokonček!« Vprašala je volka ali ne bo pridnim pomagačem privoščil kosila. Ura je bila poldne in volk je odšel pod grm po med. Vrnil se je s praznim loncem in jezno renčal, da je nekdo polizal ves med. Nedolžen zajček se je branil, da on ga že ni. Zvitorepka pa je volku pokazala zajčkov gobček še vedno namazan z medom.

Takrat je volk zarenčal in planil proti zajčku, da mu bo raztrgal vrat. Zajček se je spustil v dir, volk pa za njim. Zajčka ni mogel ujeti, da bi mu pregriznil vrat, zato mu je le rep odgriznil. Od takrat ima zajček kratek rep.

*botrinja - gostija ob krstu

slovenska ljudska pravljica/basen

Kamniška bistrica - Osrednjeslovenska regija

objavljeno: 20. feb. 2011 11.41 avtor: Katarina Zlatolas [ posodobljeno 21. feb. 2011 01.02 ]

Kamniška bistrica in soteska Predaselj

Zanimivosti v bližni:

Velika Planina

Slap Orglice

Kamnik

Mali Grad

Popestritev izleta:
obisk Arboretuma

Ste vedeli:
Slap Orglice velja za enega izmed najlepših slapov v dolini Kamniške Bistrice. Ime naj bi dobil po orlih, ki imajo v dolini Kamniške Bele svoja gnezda. Po pripovedovanju drugih, pa naj bi v času velike vode slap šumel, kot bi nekdo igral orglice.

Za želodčke in igro:
okolica Ljubljane

Zgornji tok Kamniške Bistrice predstavlja enega izmed najbolj čistih v Sloveniji. Kamniška Bistrica je reka s tipičnim kraškim izvorom. Voda priteče na dan izpod skal, poraslih z mahom, nato pa se za kratek čas ustavi v umetnem jezeru pri Domu v Kamniški Bistrici. Ob jezeru je tudi planinska koča-Dom v Kamniški Bistrici.

Slap Orglice (Orličje) je ime eden izmed najlepših slapov v dolini Kamniške Bistrice. Ime naj bi slap dobil po orlih, ki imajo v dolini Kamniške Bele svoja gnezda. Po pripovedovnju drugih, pa naj bi v času velike vode slap šumel kot bi nekdo igral orglice. Slap je visok okrog 30 m, dostop do njega pa je iz Predbele, kjer je izhodišče za Ojstrico.

Soteska Predaselj: Od spodnje postaje žičnice na Veliko planino, kjer je veliko parkirišče, se moramo spustiti po glavni cesti do prvega križišča z gozdno cesto. Po tej se spustimo do mosta, kjer nas preseneti globoka struga Kamniške Bistrice. Takoj za mostom, na desni, vodi k strugi skoraj neopazna pot. To je začetek našega sprehoda. Od tu hodimo po dobro uhojeni in markirani poti na desnem bregu rečice. Gozdna pot je neprimerna za vozičke. Za manjše otroke je primernejši nahrbtnik. Za družine z vozički pa priporočamo sprehod ob Mlinščici (izhodišče Radomlje pri mostu čez Mlinščico).

Kamniška bistrica

Izvir Kamniške Bistrice: Najboljše izhodišče za ogled številnih zanimivosti ob koncu doline Kamniške Bistrice je parkirišče pod domom v Kamniški Bistrici, kjer se konča asfaltirani del ceste v tej dolini, na katero zavijemo v Stahovice levo s ceste iz Kamnika za Gornji Grad. Prva zanimivost je izvir Kamniške Bistrice, ki je od parkirišča oddaljen komajda kakšno minuto. Ob umetnem jezeru na nasprotni strani ceste, kot je parkirišče, nas levo ob njem usmeri kažipot, a tudi brez njega nam iskanje tega vodnatega izvira ne bi smelo povzročati težav.

Novo mesto - Dolenjska regija

objavljeno: 20. feb. 2011 09.48 avtor: Katarina Zlatolas [ posodobljeno 20. feb. 2011 11.30 ]

Novo mesto

Zanimivosti v bližni:

Otočec

Kostanjevica na Krki

Gorjanci

Dolenjske toplice

Popestritev izleta:
Kopanje v Dolenjskih toplicah

Ste vedeli:
Mesto je 7 aprila 1365 ustanovil habsburški vojvoda Rudolf IV. Prvotno ime mesta je bilo Rudolfov polotok. Pozneje, konec 18. stoletja se je pričelo uporabljati ime Novo mesto.

Za želodčke:
Dolenjska

Novo mesto je prestolnica Dolenjske. Leži sredi gričevnate pokrajine v rečnem zavoju reke Krke. Mestni obod sestavljajo na jugovzhodu Gorjanci, na jugozahodu Ljuben, na zahodu Kočevskega Roga, na severu pa vinorodna Trška gora.
Staro mestno jedro stoji na skalnatem apnenčastem polotoku. Zupančičevo sprehajališče in Breg sta vsekakor vredna ogleda in sprehod je možen tudi z vozičkom. Obliva ga počasna sivozelena Krka. Polotok z mestnim jedrom se najvišje dviga s Kapiteljskim hribom (202 m), ki se proti jugozahodu strmo spušča h Krki. Tu je nastal znameniti Breg, ki daje mestu svojevrstno obeležje in je s svojo izredno izpostavljeno lego na obrobju mestnega jedra gotovo ena najslikovitejših znamenitosti mesta

Novo mesto

Novo mesto - Krka

Na novo urejeno sprehajališče ob reki Krki nudi prijeten sprehod primeren tudi za vozičke. Začetna točka je lahko pri Planetu Tuš ali pa pod ZD in lekarno Novo mesto.

Mordaxovo sprehajališče oz. sedaj Grmsko sprehajališče ob Težki vodi - dostop:

Z Grma:
Od gradu Grm po poti med nekdanjo vrtnarijo in hišo Skalickega 10…

Iz Šmihela:
Preko mostička pod železniškim viaduktom – levo na Grm, desno proti Regrči vasi…

Iz Regrče vasi:
Proti potoku po peščeni poti ob hiši Ob Težki vodi 69 in preko mostička…

Ptica Zlatoper

Na Gorjancih je spodaj v skriti dolini stala mogočna bukev, v sredini silen hrast, zgoraj pa visoka in tanka breza. Največje čudo v tej dolini je bila ptica Zlatoper, ki si je naredila gnezdo na visoki brezi. Zlatoper so jo imenovali zato, ker je imela v desni peruti zlato pero, v tem peresu pa se je skrivala čudna moč. Kdor bi z njim napisal tri prošnje, bi se mu te izpolnile. Veliko junakov je poizkusilo splezati na brezo, da bi izpuknili ptici to dragoceno pero, vendar do gnezda ni priplezal nobeden. V dolini je bival mož, ki je poznal veliko skrivnosti, zato so k njemu hodili ljudje in ga spraševali, kako bi lahko prišli do zlatega peresa. Ta jim je povedal, da s koso in tremi svetniki. Ljudje teh besed niso razumeli in so mislili, da se iz njih norčuje. To je slišal tudi Podgorec Mihecm, ki je takoj uganil kaj storiti. Ko je videl čudno drevo in nad njim belo meglico, je začel kositi in kosil je dan in noč, dokler ni pokosil vse senožeti po dolini in tudi nad dolino. Mrvo je navalil k drevesu, da je segala čez bukev in hrast gor do breze. Sedemkrat je plezal na brezo in sedemkrat mu je spodrsnilo. Vedno je padel na mehko mrvo in se zato ni poškodoval. Potem pa je Mihec pokleknil in molil svetnikom, ki varujejo Gorjance. Po molitvi začne plezati osmič in končno spleza do zaželenega gnezda ptice Zlatoperja. Ptica ga je počakala in si dala brez strahu izpukniti zlato pero. Mihec ves vesel in srečen vzame pero in odide domov. Od same sreče ni vedel, kaj bi počel in tako, ne da bi razmišljal, pisal cesarju, ki je bil najbolj mogočen na svetu, naj mu da svojo hčerko za ženo. Bila je grda, nagajiva in uboga, Mihcu je zapravila eno od dveh kmetij, ki jih je podedoval po očetu. Nato Mihec vzame v roko zlato pero in piše cesarju drugo prošnjo in sicer naj da svoji hčerki cesarsko doto, da bo lahko živela razkošno. Cesar mu prošnjo usliši in pošlje hčerki doto. Ta je plačala vse dolgove, a Mihcu ni hotela dati ničesar. Zasmehovala in zmerjala ga je. Spet je vzel v roko zlato pero in pisal cesarju svojo tretjo in poslednjo prošnjo in sicer naj vzame svojo hčer nazaj. Tudi to prošnjo mu cesar odobri. Odslej je Mihca vodila pamet in si tako našel drugo ženo, ki je bila lepa, pridna. Z njo je živel mirno, zadovoljno in srečno. Kmalu pa se je preselil v Belo krajino in s seboj vzel tudi zlato pero in ga na vso moč skrbno varoval. Pokazal in dal ga je sinu im mu rekel, naj bo pametnejši od njega, saj mu ta zlato pero lahko prinese srečo ali pa nesrečo. Sin je poslušal očetov nasvet in si tudi prigospodaril veliko premoženje. Tudi njegovi otroci in vnuki so bili pošteni in bistroumni.

vir. Bajke in povesti o Gorjancih (J. Trdina)

Slap Peričnik - Gorenjska regija

objavljeno: 21. nov. 2010 03.51 avtor: Katarina Zlatolas [ posodobljeno 23. nov. 2011 13.31 ]

Dolina Vrata in slap Peričnik

Zanimivosti v bližni:

Pot Triglavske Bistrice

Triglavska muzejska zbirka v Mojstrani

Aljažev dom v Vratih

Zelenci

Popestritev izleta:
smučanje, sankanje in drsanje v Mojstrani

Ste vedeli:
Peričnik je občudoval tudi Jakob Aljaž, ki je naročil Franu Saleškemu Finžgarju, naj o njem napiše pesem. Aljaž jo je uglasbil in uvrstil v Slovensko pesmarico.

Za želodčke:
Gorenjska

Peričnik je slap in potok v Triglavskem narodnem parku, ki iz obvisele doline teče v ledeniško dolino Vrata, kjer se izliva v potok Bistrica. Slap Peričnik je nastal na zahodnem pobočju ledeniško preoblikovane doline Vrata v severnem delu Julijskih Alp, približno 5 km zračne razdalje od Mojstrane in glavne ceste, ki povezuje Jesenice in Kranjsko Goro. Slap je sestavljen iz dveh slapov: manjšega (16 m) Zgornjega in večjega (52 m) Spodnjega Peričnika. Obisk zgornjega Peričnika z otroci ne priporočamo, saj je slap težje dostopen.

Nastanek Peričnika je povezan z ledeniškim preoblikovanjem Vrat. Dolina je bila namreč v ledenih dobah zapolnjena z ledom. V zadnji ledeni dobi se je zaradi ledeniškega delovanja še dodatno poglobila. Po umiku ledenika je manjša dolina oziroma grapa, po kateri teče Peričnik, obvisela nad poglobljeno dolino Vrata. Nastalo strmo stopnjo je voda začela premagovati v obliki slapa. V tisočletjih nenehnega dolbenja in odnašanja materiala s konglomeratne stene sta iz nekdaj enotnega slapa sčasoma nastala dva.

Slap Peričnik v zimski preobleki

V zimskem času dobi slap posebno podobo - glasno bučanje vode potihne, kapljice in curki poledenijo in se spremenijo v neštete ledene sveče.

Dostop do spodnjega slapa je lahek, saj se lahko do njega pripeljemo kar z avtomobilom iz Mojstrane. Od ceste do slapu vodi pa vodi pot (10 minut), ki je v zimskem času lahko poledenela. V Mojstrani moramo biti pozorni na odcep ceste proti dolini Vrata in Aljaževemu domu. Po približno treh kilometrih vožnje se pripeljemo do brunarice pod Peričnikom. Tu je tabla uprave Triglavskega narodnega parka s podatki o slapovih. Le nekaj korakov po stezici in že smo pod veličastnim, 52 m visokim spodnjim Peričnikom.
Če se boste odločili za izlet do Peričnika, je najlepša lepo urejena pešpot iz Mojstrane, kjer pustimo avto in se odpravimo po cesti ali po desnem bregu (naravoslovna učna pot) potoka Bistrice - Pot Triglavske Bistrice. Z vozički se lahko sprehodimo po cesti od Mojstrane do Koče pri Peričniku (1 ura hoje).

Gorski mož pri Peričniku

Dolgo je že tega, kar so na sončnih zelenicah Višjeka pastirji živino pasli. Sladka je bila travica, še slajše je bilo mleko, ki se je pastirjem pri molži izpod prstov v zajetne žehtarje cedilo. Blagoslovljeni časi so bili to! Pa je v ta božji mir, v to tiho srečo od nekod prilomastil gorski mož. Sredi gošče si je iz kamenja, bičevja, lubja in mahu postavil svoj brlog. Od ondod je h gostoljubnim črednikom in ovčarjem hodil v vas. Pa ne pri belem dnevu, kakor se za poštenega človeka spodobi; kar sredi noči je prirompljal. In vsakokrat je lakotnik gorski odgnal s seboj rejeno kravo ali ovco. Če je ni dobil zlepa, jo je vzel zgrda. Tak malopridnež vam je bil! Pastirji so vdano čakali, kdaj se bo požrešni hrust preobjedel mesa. A njegov trebuh je bil podoben preluknjanemu merniku: nikoli ni bil poln. Brez števila krav in ovac je že pospravil vase in še ni kazal volje, da bi si nataknil spokorniško haljo in postal rastlinojedec. Od jutra do večera je vrtel svoj raženj, prepeval klamaste pesmi in se mastil. Pastirji so sprevideli, da čakajo zaman. ....

(vir : Triglavske pravljice 2. zvezek
Gorski mož pri Peričniku Mirko Kunčič)

Šmartinsko jezero - Savinjska regija

objavljeno: 21. nov. 2010 03.15 avtor: Katarina Zlatolas [ posodobljeno 21. nov. 2010 10.08 ]

Šmartinsko jezero pri Celju

Zanimivosti v bližini:
Stari grad Celje
staro mestno jedro - Celje
Jama Pekel

Igra:
Pri nas doma

Popestritev izleta:
v letnem času izlet z ladjico

Ste vedeli:
Nekaj časa so na Šmartinskem jezeru organizirali tudi skoke v vodo s smučmi, saj sta na južnem delu proti Celju od leta 1997 nameščeni dve majhni skakalni napravi za ta namen, edini v državi. Tu lahko poleti vadijo akrobatski smučarji in deskarji.

Za želodčke:
štajerska ...

GPS Northing (N) : 46,2763

GPS Easting (E) : 15,26

Šmartínsko jezero je s površino 1,07 km² med največjimi umetnimi jezeri (zadrževalniki) v Sloveniji. Leži severno od Celja (do Celja vodi urejena peš pot - 20 minut hoje) na poti proti Vojniku in je nastalo z zajezitvijo potoka Koprivnice, ki se pred celjskim naseljem Otok zlije v Savinjo.

Koprivnica izvira v severozahodni smeri proti Dobrni in se spoji z jezerom v naselju Loče, kakor se tudi imenuje 16 m visoka nasuta zemeljska pregrada, zgrajena leta 1970. Z zajezitvijo so rešili stalno nevarnost poplavljanja reke Savinje za mesto Celje, poleg tega pa bi radi rešili tudi naraščajoče probleme oskrbe z vodo.

Obala je zelo razgibana, z mogimi jezerskimi zalivi meri malo manj kot 10 km. Jezero nudi številne možnosti za sprostitev in oddih. Urejene so tematske poti okoli jezera. S premostitvijo jezera zajema ureditev pešpoti na območju Šmartinskega jezera v skupni dolžini 3.242 m. Sprehodi v okolici so le deloma primerni za vozičke, saj je na poti kar nekaj stopnic. Sicer pa je pot lepo obnovljena in zelo razgibana. V poletnem času vas po jezeru popelje turistična ladja Jezerska kraljica, pozimi se pogumni ob zadostni zamrznitvi drsajo. Možna je izposoja čolnov ali najem prostorov za piknik, gostinska ponudba je mogoča na dveh lokacijah in sicer pri pregradi – Jezerska kraljica in na drugi strani v Ločah pri čolnarni Muzelj, kjer je tudi manjše otroško igrišče.

Šmartinsko jezero - pot okoli jezera

O ZAKLADU V STAREM GRADU

Legenda

Pred več kot sto leti je živel v neki koči pod gradom ubog, a pogumen dninar. Ko se je nekoč vračal okoli polnoči domov, je blizu grajskih vrat opazil nekoga z vozom. Stopi bliže in - kaj vidi: pred njim stoji čuden mož, visoke rasti in širokih ramen, na glavi pa je nosil visok klobuk s širokimi krajci. "Kaj pa voziš in kam?" ga vpraša dninar, "povej drugače ti pomorem doli po bregu, da boš vedel, s kom imaš opraviti!" Odgovora ni dobil. Dninar zgrabi voznika za roko. Toda kakšna roka je bila to. Narejena je bila iz jirhovine in natlačena s slamo. Ti ubogi dninar! Hitro spusti roko in steče po nekega moža, ki je spal v bližnji koči, da bi ga povedel s seboj. Toda komaj je dninar odšel, poči voznik z bičem tako močno, kakor bi zagrmelo. Ko pa se je dninar vrnil z možem, voznika ni iblo nikjer. Vse naokrog sta preiskala, pa ga nista našla. In kaj je vozil? Nič drugega kot denar Celjskih grofov. In legenda pravi: ko bi ga bil dninar le držal za roko, da bi ura odbila polnoči, bi ves denar bil njegov. Tako pa je bilo vse prepozno.

mesto Celje - Savinjska regija

objavljeno: 14. nov. 2010 06.58 avtor: Katarina Zlatolas [ posodobljeno 14. nov. 2010 11.01 ]

Zakaj je Celjski grad v ruševinah

Zanimivosti v bližini:
Stari grad Celje
otroški muzej Hermanov brlog
Šmartinsko jezero

Igra:
Moja pravljica

Popestritev izleta:
Kopanje v Laškem

Ste vedeli:
Ohranjeni napisi navajajo, da je bila antična Celeia bogato in gosto naseljeno mesto, zavarovano z obzidjem in stolpi, z večnadstropnimi palačami, širokimi trgi in ulicami. Klicali so jo »mala« ali »druga Troja« - Troia secunda.

Za želodčke:
štajerska ...

	46° 14′ 24″ N, 15° 16′ 12″ E

Celje je mesto in sedež istoimenske mestne občine v Republiki Sloveniji, ki leži ob sotočju rek Savinje in Voglajne v Spodnji Savinjski dolini. Srednja nadmorska višina mesta je 238 m. S 50.039 prebivalci je tretje največje slovensko mesto. Največja znamenitost je stari Celjski grad, ki se prvič omenja leta 1322 in je bil sedež Celjskih grofov, najvplivnejše plemiške rodbine na Slovenskem.

Sprehod skozi staro mestno jedro in sprehajališče na Savinjskem nabrežju ob Savinji (2km) nudita udoben in prijeten izlet primeren tudi za najmlajše in sprehod z vozičkom. Ob sprehajališču najdemo tudi urejena otroška igrala.

Celje - sprehajališče ob Savinji

Celjski grad

O BELI PRIKAZNI oz. zakaj je Celjski grad v ruševinah

Nekoč se je kmet Miha vračal domov. Ko je prišel do Savinje, je bila že trda tema. S težavo je prisopihal do poti, ki se odcepi na grad, ko nenadoma pred seboj zagleda veliko belo prikazen. Ob pogledu na pošast, ki je kar naenkrat začela puhati ogenj in smrdeti po žveplu, so se mu začeli ježiti lasje in postalo ga je strah. Vendar se kmet le ojunači in vpraša: "Kaj hočeš tu? Pošten človek sem in grem domov." Prikazen pa mu odgovori: "Jaz sem vešča, ki prinašam celjskemu gradu in njegovi gospodi smrt. Ne bo več videl Ulrik svojega gradu. Tudi ti ne boš več viedl celega!" Po teh besedah je prikazen izginila, kmet pa se je onesvestil.
Doma so Miha že čakali, vendar ga ni bilo. Zato so možje vzeli luči in so ga šli iskat. Komaj so prišli do prvega križpotja, že so opazili, da ves grad žari v čudnem ognju. Postalo jih je strah in so se razbežali, saj se jim je zdelo, kakor da imajo grad nad svojimi glavami. Tisto noč so nemirno spali. Ko so se zjutraj zbudili, so zagledali grad v razvalinah. Radovednost o dogodku jim je potešil šele Miha, ko je zjutraj v vas prisopihal ter ljudem začel pripovedovati, kaj je doživel.

Legenda

Isola della Cona - Italija

objavljeno: 16. okt. 2010 10.25 avtor: Katarina Zlatolas [ posodobljeno 16. nov. 2010 10.10 ]

Izliv Soče in nacionalni park Isola della Cona

Zanimivosti v bližini:
Lipica
Jama Vilenica

Popestritev izleta:
ogled kobilarne Lipica

Igra:
Kaj se oglaša

Ste vedeli:
Izliv reke Soče (italijansko Foce dell'Isonzo) v Italiji je zamočvirjen in obdan z lagunami. Do danes so v parku opazili več kot 300 vrst ptic.

Preverite vremensko napoved

Kako do tja

Soča (italijansko Isonzo) je 137 km dolga reka v zahodni Sloveniji (95 km) in severni Italiji (42 km). Alpska reka izvira 1100 m visoko v Julijskih Alpah v Trenti. Kraški izvir je priljubljena turistična točka. V Jadransko morje (Tržaški zaliv) se pa izlije v Italiji blizu Tržiča (italijansko Manfalcon). Za razliko od bistrega kraškega izvira je izliv v Jadransko morje zamočvirjen, obdan z lagunami ter naravni rezervat za številne ptice

Isola della Cona je srce rezervata izliva reke Soče, ki zajema 2400 ha in vključuje vsaj 15 km toka reke Soče. Znotraj parka je organizirana krožna pot s postojankami - opazovalnicami, kjer si lahko predvsem v spomladanskem in jesenskem času ogledamo in uživamo v čudoviti naravi.
Postojanke (Marinetta, Biancospino in Cioss) so pravzaprav ptičje opazovalnice (nekatere so urejene v muzej račk , v nekaterih si lahko ogledamo celo podvodni močvirnati svet). Pot je krožna, lahka, zahteva 1 uro hoje s postanki v opazovalnicah in primerna tudi za mlajše otroke. V času po padavinah priporočamo nepremočljive škornje. V kolikor imate športni voziček in vam par stopnic ne dela preglavic, je pot primerna tudi za voziček. Ob glavni stavbi so tudi igrala in gostišče.

Park je vsekakor raj za fotografe in ljubitelje ptic. Vzemite daljnogled.

Iz Tržiča (Manfalcon) sledimo odcepom za Foce dell 'Isonzo. Z avtom se pripeljemo vse do glavne stavbe ob naravnem rezervatu Riserva Naturale della Foce dell'Isonzo (slovensko izliv Soče).

galerija fotografij

Pogled z opazovalnice

Pot okoli jezera

Drava, Sava, Soča

vir: slo. ljudska pravljica

Tri reke, sestre, se odločijo za tekmovanje, da bi ugotovile, katera pride prej do morja. Ko so zvečer legle k počitku, se reka Drava odloči, da se bo odpravila proti morju in tako povečala možnosti za zmago.

Zjutraj se je prebudila reka Sava in ugotovila, da je starejša sestra že odrinila na pot. Sklenila je, da mlajše sestre Soče ne bo budila in si bo tako pridobila prednost. Zato hitro odbrzeli proti morju.

Ko se je Soča zbudila in opazila, da sta jo starejši sestri prevarali, je v besu zbrala vse svoje vode in valovje in po najkrajši možni poti mahnila proti morju. Drla je skozi soteske in skale. Tako je reka Soča prva prispela do morja.

1-10 of 36